Edvard Ravnikar

Edvard Ravnikar se je rodil leta 1907 v Novem mestu očetu Josipu in materi Mariji, rojeni Premru. Po osnovni šoli in realki, ki ju je obiskoval v Ljubljani, je med letoma 1926 in 1930 na Tehniški visoki šoli na Dunaju študiral arhitekturo, kasneje pa je s petim semestrom nadaljeval v Ljubljani, kjer je začel delati v seminarju prof. Jožeta Plečnika. Po opravljeni diplomi leta 1935 je do 1938 delal kot pomočnik pri pripravljalnih tehničnih delih za Vseučiliško knjižnico po Plečnikovih načrtih. Po poroki s prof. Silvo Prevec konec leta 1938 je odpotoval v Francijo, kjer je za krajše obdobje delal v Le Corbusierovem ateljeju v Parizu, od koder se je v Ljubljano zaradi bližajoče se vojne vrnil 3. junija 1939. Nameščen je bil na tehničnem oddelku dravske banovine, pri gradbenem uradu Mestne občine Ljubljana sodeloval kot projektant starostnega doma na Bokalcah, kasneje pa še kot projektant nove ljubljanske urbanistične zasnove. Oktobra 1942 so ga zaradi sodelovanja z OF aretirali Italijani. Zaprt je bil v različnih italijanskih zaporih, in sicer v Ljubljani, Kopru in Palermu na Siciliji ter v taborišču Renici-Anghiari. Za OF je oblikoval nekaj grafičnih osnutkov obveznic, drugače pa izdeloval predmete umetne obrti za prodajo in se ukvarjal z urbanističnimi študijami. Ob tem se je vse življenje v različnih tehnikah, zmeraj pa v modernističnih barvnih izpovedih, izražal še s slikarstvom. Medtem ko med vojno na arhitekturnem področju ni bil dejaven, je bil po osvoboditvi projektant pri Ministrstvu za gradnje Ljudske republike Slovenije. Leta 1946 se je habilitiral na oddelku za arhitekturo ljubljanske Fakultete za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo, na kateri je predaval in vodil seminar iz predmetov urbanizma in javnih zgradb.

Ravnikarjevo delovanje lahko razdelimo na pred- in povojno. Do leta 1940 se je podpisal pod več uspelih natečajnih projektov in realizacij: kostnica padlih v 1. svetovni vojni na ljubljanskem pokopališču (1937); starostni dom na Bokalcah (1940); Moderna galerija v Ljubljani (1940), sodelovanje pri izdelavi dokončnega projekta nove urbanistične zasnove Ljubljane (1940), ki pa ga je prekinila vojna.

Po letu 1945, ko je začel opravljati službo profesorja oddelka za arhitekturo, je zasnoval Gozdarski inštitut v Ljubljani (1948); študentsko naselje v Ljubljani (1948); Prirodoslovno fakulteto v Skopju (1948); stanovanjski blok v Gorici (1948); Inštitut za šibki tok v Ljubljani (1950–1954); grobišči v Begunjah in Dragi (1953); grobišče na Rabu (1953); upravno in družbeno središče v Kranju (1958). Na svoji poklicni poti je zmagal na več pomembnih in odmevnih urbanističnih in arhitekturnih natečajih, ki so bili bodisi javni ali vabljeni bodisi mednarodni ali jugoslovanski, kljub temu pa je naročila za samo izvedbo del prejel redko. Uspešno je sodeloval na naslednjih natečajih: zgradba CK ZKJ v Beogradu (1946); centralna pošta v Ljubljani (1947); stavba skupščine v Ljubljani (1948); moderna in nacionalna galerija v Beogradu (1948); zgradba notranje uprave v Ljubljani (1955) in regulacija otoka Ruissalo na Finskem (1953), za katerega je na mednarodnem natečaju prejel tretjo nagrado, s tem pa je njegovo ime postalo znano tudi izven meja domovine.

V projektu regulacije Nove Gorice je bil izmed treh pripravljenih zasnov izbran njegov načrt (1948), v katerem si je za središčno avenijo zamislil »magistralo« v smeri od severa proti jugu, ki bi predstavljala center; njen zgornji del rekreacijsko površino, levi krak stanovanjski del in desni industrijskega. Projekt je bil izveden le delno, nadaljnje delo pa je bilo leta 1950 dodeljeno drugim projektantom. V šestdesetih je bil uspešen na več arhitekturno-urbanističnih natečajih za dele ljubljanskega ožjega in širšega mestnega središča, pa tudi na nekaterih jugoslovanskih natečajih (hotel Maestral v Pržnem ob črnogorskem morju (1970–1971), Srbsko narodno gledališče v Novem Sadu (1966), mestno hišo v Skopju (1967), hotel v Budvi (1968)) idr.

Ravnikar se je v domačem pa tudi tujem tisku trudil popularizirati arhitekturo. Svoje sestavke je objavljal v vseh pomembnejših domačih revijah in časopisih ter bil med letoma 1955 in 1959 tudi glavni in odgovorni urednik revije Arhitekt, ki jo je leta 1951 začelo izdajati Društvo arhitektov Slovenije. S strokovnimi objavami je pripomogel k oblikovanju javnega mnenja o arhitekturi, urbanizmu in oblikovanju.

K reševanju arhitekturnih problemov je Ravnikar rad vključeval mlade sodelavce in jih tako pripravljal na kasnejše delo. Njegovo pedagoško delo je bilo plodno, saj je vzgojil več generacij študentov; seznam njegovih diplomantov obsega kar 659 imen. Kakovostna slovenska arhitektura po letu 1945 je najpogosteje delo Ravnikarjevih učencev (arhitekti Branko Kocmut, Milan Mihelič, Stanko Kristl, Savin Sever, Oton Jugovec idr.). Več kot desetletje je pripravljal nov izobraževalni program z vpeljavo oblikovalske smeri B (1960), ki je bil zasnovan na bauhausovski dediščini in sodobni pedagogiki. Zaradi nezadostne družbene podpore in nasprotnikov na fakulteti je študij ostal zgolj kot eksperiment in ni zaživel po njegovih zamislih, z naslednjim študijskim letom pa se je tudi formalno iztekel.

O Ravnikarjevi veličini in pomembnosti poleg arhitekturnih del pričajo tudi številna vabila za delo v strokovnih razsodiščih, še zlasti pa vabila za predavanja na visokošolskih, univerzitetnih in akademijskih ustanovah ter v domačih in tujih strokovnih društvih.

 

​Izobrazba
  • osnovna šola in realka (maturiral 1926), Ljubljana
  • študij arhitekture (1926–1930), Tehniška visoka šola, Dunaj
  • študij arhitekture (1930–1935), Tehniška fakulteta, Ljubljana


Zaposlitev
  • praktikant na zgradbi Vzajemne zavarovalnice, Miklošičeva cesta, Ljubljana (1935)
  • pomočnik pri pripravljalnih delih za Plečnikovo Univerzitetno knjižnico, Ljubljana (1935–1938)
  • atelje Le-Corbusier, Pariz (1939)
  • tehnični oddelek dravske banovine
  • gradbeni urad MOL
  • projektant pri Ministrstvu za gradnje LRS, po 1945
  • honorarni predavatelj, Tehnična fakulteta, Ljubljana (1946–)
  • honorarni profesor slikarstva, arhitekture in kiparstva, Akademija upodabljajočih umetnosti, Ljubljana (1946–)
  • izredni profesor arhitekture, Oddelek za arhitekturo, Fakulteta za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo (prej TF), Ljubljana (1946–1958)
  • predstojnik oddelka za arhitekturo (15. januar – 30. september 1955)
  • namestnik predstojnika oddelka (1955–)
  • redni profesor arhitekture, Oddelek za arhitekturo, Fakulteta za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo (prej TF), Ljubljana (1958–1980)
  • predstojnik oddelka za arhitekturo (1960–1961)
  • ponovna zaposlitev na Fakulteti za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo (1985)


Članstvo v skupinah, umetniških društvih ali zduženjih
  • sodelovanje v Osvobodilni fronti (od 1941)
  • član upravnega odbora Centralnega zavoda za napredek gospodinjstva, Ljubljana (1955)
  • član glavne komisije za podelitev Prešernovih nagrad v letu 1956 (1955)
  • član strokovnega sveta Izvršnega sveta Slovenije za urbanizem, stanovanjsko izgradnjo in komunalne zadeve (1956)
  • član Komisije za ocenjevanje del upodabljajočih umetnosti pri sekretariatu Sveta za kulturo in prosveto LRS (1957–1962)
  • dopisni član Jugoslovanske akademije znanosti in umetnosti, Zagreb (JAZU, 1963)
  • član mednarodne žirije na 1. bienalu industrijskega oblikovanja (BIO), Ljubljana (1964)
  • član žirije na mednarodnem natečaju za urbanistično ureditev južne Bratislave (1965)
  • predsednik žirije 2. bienala industrijskega oblikovanja, Ljubljana (1965)
  • plaketa Arhitektonske fakultete, Zagreb (1969)
  • član mednarodne žirije na bienalu treh dežel TRIGON 69, Gradec, Avstrija (1969)
  • član SAZU (od leta 1969 dopisni)
  • član SAZU (od leta 1979 redni)
  • član »Association internationale Le Corbusier«, Ženeva, Švica (1973)
  • član žirije za vojno bolnico, Ljubljana (1980)
  • predlagan za častnega člana ameriške AIA – Ameriškega inštituta arhitektov (American Institute of Architects) (1986) (do nominacije naslednje leto ni prišlo)
  • član Znanstvenega komiteja province Trst za realizacijo razstave Maksa Fabianija v Trstu (1988)
  • Društvo arhitektov Slovenije, častni član (1990)

 



Slogovni oris

funkcionalizem, oživljanje monumentalne ekspresivnosti 2. polovice tridesetih let 20. stoletja



Dela
  • nagrobnik Zdenki Reja, Ljubljana, Žale (1930)
  • grobnica Battelino, relief Slavko Pengov, Ljubljana, Žale (1938)
  • kostnica padlim med 1. svetovno vojno, Ljubljana, Žale (1939)
  • starostni dom, Ljubljana, Bokalce (1940)
  • Moderna galerija, Ljubljana (1940–1951)
  • natečajni elaborat za novo regulacijsko zasnovo Ljubljane (1940)
  • vila Vidmar, Ježica, Ljubljana (1943–1945)
  • grb SNOS (Slovenski narodnoosvobodilni svet), plastična izdelava Božo Pengov (1946)
  • študentsko naselje, Ljubljana (1948)
  • stanovanjski blok, Kidričeva 29–34, Nova Gorica (1948)
  • atelje/hiša Vide Pengov, Ljubljana (1948)
  • Gozdarski inštitut, Ljubljana (1948)
  • postaja pionirske železnice, Vič, Ljubljana (1948)
  • Naravoslovni inštitut univerze, Skopje, Makedonija (1948–1949)
  • urbanizem mesta Nova Gorica (delno izveden projekt), Nova Gorica (1948–1950)
  • Inštitut za šibki tok, Ljubljana (1950–1954)
  • študentsko naselje, Rožna dolina, Ljubljana (1950–1957)
  • dva spomenika ženskim demonstracijam med vojno, ob vladni palači in pred škofijo, Ljubljana (1951)
  • spomenik Narodnoosvobodilni borbi, Nova vas, Bloke (1951)
  • naslovnice za revijo Arhitekt (1951–1953)
  • grobišče talcev, Begunje (1952–1953)
  • grobišče talcev, Draga pri Begunjah (1952–1953)
  • grobišče internirancev, Kampor, otok Rab, Hrvaška (1953)
  • spomenik Narodnoosvobodilni borbi, Gornji Ig (1958)
  • spomenik Narodnoosvobodilni borbi, Pivka (1958)
  • zgradba Okrajnega ljudskega odbora, Kranj (1958–1960)
  • založba in tiskarna Ljudske pravice (zgradba časopisnega podjetja Dnevnik – t. i. Kanarček), Ljubljana (1958–1961)
  • univerzitetni stanovanjski bloki, Janežičeva ulica, Ljubljana (1959)
  • Trubarjev antikvariat, Ljubljana (1959)
  • stanovanjska stolpnica, Štefanova ulica, Ljubljana (1960)
  • zdravstveni dom, Rudnik, Ljubljana (1960)
  • spomenik Narodnoosvobodilni borbi, Jesenice (1960)
  • hotel in kulturni dom, Črna na Koroškem (1960–1961)
  • stanovanjski stolpnici, Hrvatski trg, Ljubljana (1961)
  • motel, Kranjska Gora (1961)
  • banka, Kranj (1961–1962)
  • banka, Celje (1961–1962)
  • Trg republike (nekoč Trg revolucije), urbanistična ureditev (skupaj z Antonom Bitencem, Milošem Bončo, Jožetom Koželjem, Antonom Pibernikom, Francem Rihtarjem, Vladislavom Sedejem), Ljubljana (1961–1983): kletni garažni prostori (1963); stolpnica in objekti Ljubljanske banke (1965–1971); veleblagovnica Emona – Maksimarket (1965–1971), pasaža Maksimarketa (1975); stolpnica in objekti Iskre (1965–1967; 1971–1976); prizidek h gimnaziji na Šubičevi ulici (1965–1970); prizidek Ljubljanske banke – Gospodarske banke (1965–1968; 1971–1974); Cankarjev dom (1977–1983)
  • stanovanjski blok, Glavarjeva 17, 19, Ljubljana (1963)
  • dve stanovanjski stolpnici, Pražakova ulica, Ljubljana (1963)
  • Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, Ljubljana (1963–1966)
  • mednarodni natečaj za ureditev Tronchetta – prometne glave Benetk (1965–1967)
  • stanovanjsko-poslovni kompleks Ferantov vrt, Ljubljana (1967–1973)
  • bencinski servis Petrol, Ljubljana (1968–1969)
  • hotel Creina, Kranj (1969–1970)
  • zazidalni načrt Bakovnika pri Kamniku (1969–1970)
  • trgovska hiša Globus, Kranj (1969–1972)
  • spalni trakt motela Medno, Medno (1970)
  • hotel Maestral, Pržno, Črna gora (1970–1971)
  • trgovska hiša Globus, Kranj (1970–1972)
  • stanovanjske stolpnice, Cigaletova, Štefanova in Komenskega ulica, Ljubljana (1973)
  • prizidek k stavbi Ljudske pravice, Ljubljana (1981–1982)
  • hotel Babylon Oberoi, Bagdad, Irak (1983–1984) (zgrajeno na podlagi načrta za hotel v Budvi, 1968)
  • razstava Arhitekturne vizije, Gradec, Avstrija (1984)
  • ureditev Prešernovega (prej Marijinega) trga, Ljubljana, delna izvedba (1988)
  • novo krilo Narodne galerije v Ljubljani (1992–1993)


Nagrade, priznanja, odlikovanja
  • prva nagrada na javnem arhitekturnem natečaju za kostnico pri Sv. Križu, Ljubljana (1937)
  • prva nagrada na javnem natečaju za starostni dom na Bokalcah, Ljubljana (1938)
  • udeležba na več jugoslovanskih natečajih za Novi Beograd: ena prva, dve drugi, ena tretja nagrada (1946)
  • prva nagrada na natečajih za glavno pošto v Ljubljani in prezidij ljudske skupščine (1947) (neizvedeno)
  • prva nagrada na jugoslovanskem natečaju za moderno galerijo in nacionalno galerijo, Beograd (1948) (neizvedeno)
  • tretja nagrada na mednarodnem natečaju za regulacijo otoka Ruissalo, Finska (1953)
  • nagrada mesta Ljubljane za arhitekturo ob desetletnici njene osvoboditve, Ljubljana (1955)
  • prva nagrada na javnem natečaju za zazidavo Trga revolucije, Ljubljana (1960)
  • Prešernova nagrada za arhitekturo (1961)
  • prva nagrada ex aequo na javnem natečaju za zgradbo »Dela«, Ljubljana (1962)
  • prva nagrada na natečaju za zazidavo območja med Titovo, Dalmatinovo in Miklošičevo ulico, Ljubljana (1963)
  • prva nagrada na javnem natečaju za urbanistično ureditev ožjega območja Titove ceste med Tolstojevo ulico in Stadionom (1964)
  • prva nagrada na javnem natečaju za zazidavo Ferantovega vrta, Ljubljana (1964)
  • prva nagrada ex aequo na mednarodnem natečaju za ureditev severnega dela Benetk – Tronchetta (1964)
  • prva nagrada na jugoslovanskem natečaju za hotel Maestral v Pržnem, Črna gora (1965)
  • prva nagrada na jugoslovanskem natečaju za magistrat, Skopje, Makedonija (1967) (neizvedeno)
  • častna pohvala na mednarodnem natečaju za center mesta Espoo, Finska (1967)
  • prva nagrada na javnem natečaju za sosesko Stadion, Ljubljana (1969)
  • red dela z rdečo zastavo ob 50-letnici univerze, Ljubljana (1970)
  • prva nagrada na jugoslovanskem natečaju za univerzo v Prištini, Republika Kosovo (1972) (neizvedeno)
  • Plečnikova nagrada za leto 1974 za ambientalno ureditev Trga revolucije, Ljubljana (1975)
  • red republike s srebrnim vencem (1975)
  • Prešernova nagrada za arhitekturo za urbanistično zasnovo Trga revolucije (1978)
  • nagrada AVNOJ za arhitekturo, Beograd, Srbija (1982)
  • republiška nagrada »Borbe« za Cankarjev dom (1984)
  • zaslužni profesor ljubljanske univerze (1985)
  • Plečnikova nagrada za arhitekturo (1987) (jubilejna)
  • Herderjeva nagrada, Univerza na Dunaju (1988)
  • častni doktorat Tehniške univerze, Gradec (1988)
  • prva nagrada na natečaju za razširitev Narodne galerije, Ljubljana (1989)


Viri in Literatura
  • Friedrich ACHLEITNER, Hommage à Edvard Ravnikar: 1907–1993, Ljubljana 1995.
  • Stane BERNIK, Edvard Ravnikar, Enciklopedija Slovenije, 10, Pt–Savn, Ljubljana 1996, str. 102–105.
  • Stane BERNIK, Slovenski arhitekturni in oblikovalski modernizmi, v: Stane Bernik, Umetnost na Slovenskem. Od prazgodovine do danes, Ljubljana 1998, str. 293–329.
  • Stane BERNIK, Slovenska arhitektura dvajsetega stoletja, Ljubljana 2004.
  • William J. R. CURTIS, Tomaž KRUŠEC, Aleš VODOPIVEC, Arhitekt Edvard Ravnikar, spominski kompleks na otoku Rab, Ljubljana 2004.
  • Alenka DI BATTISTA, Nova odkritja pri raziskovanju Ravnikarjeve Nove Gorice in Trenzevega Velenja, Zbornik za umetnostno zgodovino, n. v. 47, 2011, str. 322–340.
  • Jovo GROBOVŠEK, Edvard Ravnikar, Arhitektov bilten: AB: mednarodna revija za teorijo arhitekture, 41(42)/193–194, 2012, str. 46–55.
  • France in Marta IVANŠEK, Fragmenti za življenjepis Edvarda Ravnikarja, Hommage à Edvard Ravnikar 1907−1993, Ljubljana 1995, str. 13−30.
  • Peter KREČIČ, Marko MUŠIČ, Gojko ZUPAN, Edvard Ravnikar: arhitekt, urbanist, oblikovalec, teoretik, univerzitetni učitelj, publicist: umetnostnozgodovinski oris: razstava Arhitekturnega muzeja Ljubljana na fužinskem gradu, 19. september – 19. oktober 1996, Ljubljana 1996.
  • Marjan MUŠIČ, Ravnikar, Edvard (1907–1993). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi490302/#slovenski-biografski-leksikon (oktober 2019).
  • Osebnosti: veliki slovenski biografski leksikon, MŽ, Ljubljana 2008, str. 938−939.
  • Jelka PIRKOVIČ-KOCBEK, Edvard Ravnikar, Zbornik za umetnostno zgodovino, n. v. 10, 1973, str. 169–199.
  • Vojteh RAVNIKAR, Edvard Ravnikar, Piranesi: 1. srednjeevropska arhitekturna revija za kulturo prostora, 3/4, 1994, str. 12–27.
  • Vinko TORKAR, Ravnikarjeva Nova Gorica, Hommage à Edvard Ravnikar: 1907–1993, Ljubljana 1995, str. 367–376.

Manuela Dajnko (15. 11. 2019)



Galerija

Edvard Ravnikar, vir: https://sl.wikipedia.org/wiki/Edvard_Ravnikar#/media/Slika:Edvard_Ravnikar_1961.jpg

Edvard Ravnikar, vir: https://sl.wikipedia.org/wiki/Edvard_Ravnikar#/media/Slika:Edvard_Ravnikar_1961.jpg

Trg republike (nekoč Trg revolucije), vir: https://www.delo.si/images/slike/picture/20160219/o_Ljubljanska-djvu-1970854-m-hires-jpeg1_1024.jpg

Trg republike (nekoč Trg revolucije), vir: https://www.delo.si/images/slike/picture/20160219/o_Ljubljanska-djvu-1970854-m-hires-jpeg1_1024.jpg