Matjaž Počivavšek

Po končani II. gimnaziji je študiral kiparstvo na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje (ALUO) v Ljubljani, kjer je 1978 diplomiral, 1980 pa končal še kiparsko specialko. Študij je nadaljeval na New York Studio School v New Yorku (1980/81) in na Ecole Nationale Supérieure des Beaux-Arts v Parizu (1983–1986). Od 1983 do 1996 je živel v Parizu, kjer je imel svoj kiparski atelje, nato se je vrnil v Ljubljano. Od 1996 je zaposlen na ALUO kot profesor kiparstva. Imel je več kot 30 samostojnih in 60 pomembnejših skupinskih razstav doma in v tujini, med drugim je samostojno razstavljal v Parizu, Frankfurtu, Zagrebu, Ljubljani in Slovenj Gradcu ter na Dunaju. Poleg male plastike je ustvaril več javnih spomenikov (Ljubljana, Nova Gorica, Ravne na Koroškem, Zagorje ob Savi). Za svoje delo je prejel številne nagrade in priznanja, med njimi študentsko Prešernovo nagrado za kiparstvo (1980), nagrado Zlata ptica za kiparstvo (1980), nagrado The Pollock-Krasner Foundation New York (1991), nagrado Prešernovega sklada (1993) in Jakopičevo nagrado (2001). Živi in dela v Ljubljani in Parizu.

Za njegova kiparska dela so značilni vertikalnost, vzgon v nebo, frontalni pogled, simetrija in ravnovesje, pomanjkanje volumna, jasnost, statičnost in izčiščenost detajlov. Odlikuje jih princip primarnosti in preprostosti ter odražanje sublimnosti upodobljenega. Skladno z različnimi razvojnimi fazami so njegova dela nastajala iz raznih materialov, železa, brona, kamna, kararskega marmorja, ebenovine, kovanega železa, voska in srebra, ki jih je velikokrat tudi kombiniral. Njegovo delo pogosto preveva dvojnost, na primer raziskovanje horizontale in vertikale v smislu »kiparskega problema«, dvojnost celote in detajlov ter ne nazadnje dvojina materiala (ebenovina in srebro, kamen in vosek) oziroma kontrast, ki vzbuja aluzije na dvojnost, komplementarnost življenja – rojstvo/smrt, dan/noč, vdih/izdih. Pri ustvarjanju ga vodi material. Ta je tisti, ki določa, kakšno zgodbo bo končni produkt pripovedoval, saj meni, da materija obstaja pred besedo. Tako najprej izbere material, čeprav še ne ve, kaj bo iz njega naredil; zaupa materiji, da bo govorila svojo zgodbo, da se na nek način sama oblikuje. Da bi to dosegel, je pri ustvarjanju izločil roko – acheiropoieton – in namesto tega pusti drugim oblikam in materialom, da oblikujejo materijo. Posledično njegova dela nastajajo s postopkom vlivanja, cizeliranja, patiniranja, poliranja, pri čemer se en material s svojo teksturo in barvo zlije s podlago drugega in med njima nastanejo nove povezave. Dela so postavljena v javni prostor, na stene, v kote ateljeja ali galerije, na tla.

Kiparstvo Matjaža Počivavška ne sledi aktualnim spremembam oziroma se po njih ne zgleduje. Izvira iz poglobljene analize ustroja, obsega in pomena modernističnega likovnega jezika. Skulpturo, ki je zanj sveta, lahko dojamemo z intuicijo in ne z racionalnim iskanjem vzorov v resničnem svetu. Pri njegovih skulpturah ni pomembna samo oblika, ampak tudi barva, prehodi v materialu, ki niso naključni, stiki posameznih slojev, teža in hlad površine. Kot je povedal avtor že sam, materiale za svoje skulpture izbira premišljeno, dela pa so unikatna oziroma izvirna, saj nikoli ne naredi več odlitkov. Njegove železne skulpture so zaradi oksidacije podvržene spremembam, bron kot material izraža mirnost in nežnost, omogoča posvečanje podrobnostim, igra svetlobe, ki se odbija na površini, pa ustvarja svetlikanje. Počivavškova dela dokazujejo kiparjevo ročno spretnost in tehnično virtuoznost. Kipi, ki jih je ustvarjal od sedemdesetih let naprej, dajejo vtis odmaknjenosti in nedostopnosti. V njih poskuša ujeti in zaustaviti spomin, nekaj, česar um ne more dojeti, a je v predmetu prisotno. Osredotoča se na svetlobo in temo ter na prehajanje zglajene površine oziroma občutljive, natančno izdelane povrhnjice v višino, podaljšavo, ki je zgolj navidezna. Kipi so usmerjeni v subtilne zaznave oblik in dotikov. Na način zaznavanja in dojemanja skulpture pa vplivajo še barva, nenaključni prehodi v materialu, stiki posameznih slojev, teža in hlad površine.

​Izobrazba

Šola:

  • gimnazija, Ljubljana, 1970–74
  • Akademija za likovno umetnost, Oddelek za kiparstvo, Ljubljana, 1974–78
  • Akademija za likovno umetnost, kiparska specialka, Ljubljana, 1978–80
  • New York Studio School, New York, 1980–81
  • Državna šola za likovno umetnost (Ècole Nationale Supèrieure des Beaux Arts), Pariz, 1983–86


Zaposlitev
  • Akademija za likovno umetnost, docent, redni profesor, Ljubljana, 1996−


Slogovni oris

konceptualizem, minimalizem, nova podoba, kiparstvo 80. let, abstraktno kiparstvo



Dela
  • Brez naslova, korten, 1972
  • Okus po niču, kovano železo, marmor, 1983
  • Klesana svetloba, marmor, 1984
  • Hrbet zvona, marmor, 1987
  • Svod, kovano železo, 1988
  • Horizont, bron, 1988
  • Odsev, kovano železo, Javornik, Ravne na Koroškem, 1989
  • Začetek sveta, bron, 1989‒1992
  • Melanholija, bron, 1992
  • Melanholija, bron, 1992
  • Slutnja pogleda, bron, 1993
  • Povratnica, marmor, bron, 1993
  • Dih minljivosti, ebenovina, bron, 1993
  • ta; le drugi, kovano železo, Trg republike, Ljubljana, 1998
  • v drugi roki, v krogu, kovano železo, likovna zbirka Riko, Ljubljana, 2003
  • nobena, tista, nobena, bron, 2003
  • ali ni; neslišno, bron, 2003
  • kje si; si, bron, železo, 2004
  • v govoru; nočnih metuljev, bron, 2004
  • spomin, prah – na začetku, bron, 2004
  • neime besede, bron, 2004
  • dih po dihu. po, granit, ebenovina, srebro, 2007
  • z vonjem. zamolčano, ebenovina, srebro, 2007
  • šelestenje. mokrota trav, ebenovina, srebro, 2007
  • spomenik Zoranu Kržišniku, MGLC, Ljubljana, 2011
  • skulptura v parku Škrabčeve domačije, Hrovača, Ribnica, 2012


Razstave

Samostojne razstave:

  • Mala galerija (K), Ljubljana, 1980
  • Galerie de l`Etoile (K), Pariz, 1994
  • Galerie Mabel Semmler (K), Pariz, 1999
  • Galerija Forum (K), Zagreb, 2002
  • Galerie Chobot, Dunaj, 2003
  • Koroška galerija likovnih umetnosti (K), Slovenj Gradec, 2005
  • Galerie Rafael (K) Frankfurt na Majni, 2007
  • Miklova hiša, Ribnica, 2007
  • Galerie 208 Chicheportiche, Pariz, 2008
  • Galerie Glesia, Ljubljana, 2008
  • Galerie Art moments, Gradec, 2009
  • Galerie Kontra, Koper, 2009
  • Circulo de bellas artes, Madrid, 2010

Skupinske razstave:

  • galerija Chobot, FIAC (K), Pariz, 2003
  • Do roba in naprej: slovenska umetnost 1975–1985 (K), Moderna galerija, Ljubljana, 2003
  • Razširjeni prostori umetnosti: slovenska umetnost 1985–1995 (K), Moderna galerija, Ljubljana, 2004
  • 7 Grehov, Ljubljana – Moskva (K), Moderna galerija, Ljubljana, 2004
  • ArtParis 08, Pariz, 2008
  • Artexchange, Rovinj, 2009
  • Viennafair, Dunaj, 2010
  • Kiparstvo danes, Celje, 2010
  • Pot skozi skulpturo, Mestna galerija, Ljubljana, 2012


Nagrade, priznanja, odlikovanja
  • študentska fakultetna Prešernova nagrada, Ljubljana, 1980
  • nagrada Zlata ptica za kiparstvo, Ljubljana, 1980
  • štipendija francoske vlade, Pariz, 1983
  • odkupna nagrada VI. bienala male plastike, Murska Sobota, 1983
  • nagrada fundacije Pollock-Krasner, New York, 1991
  • nagrada Prešernovega sklada, Ljubljana, 1991
  • štipendija Soros Foundation, 1993
  • Rembrandtov cekin, Radenci, 1994
  • nagrada Riharda Jakopiča, Ljubljana, 2001
  • stanovska nagrada ZDSLU, kiparska sekcija, Ljubljana, 2017


Viri in Literatura

Nika Vaupotič (6. 1. 2020)



Galerija

Matjaž Počivavšek, vir: https://marijanzlobec.files.wordpress.com/2017/10/poc48divavc5a1ek-1-e1458895801655.jpg?w=768

Matjaž Počivavšek, vir: https://marijanzlobec.files.wordpress.com/2017/10/poc48divavc5a1ek-1-e1458895801655.jpg?w=768