Rodbina Bonomo

Tržaška patricijska rodbina Bonomo je bila od poznega srednjega veka dalje posebno dejavna v tržaškem političnem življenju. Pripadniki so opravljali sodne, upravne, vojaške in diplomatske naloge za Trst, kasneje tudi v službi Habsburžanov. V 17. stoletju so bili sprejeti tudi med kranjsko plemstvo.

Rodbina Bonomo je slovela kot ena izmed trinajstih najstarejših rodbin tržaškega patriciata, ki so bile povezane v posebno bratovščino. V poznem srednjem in na začetku novega veka so se pripadniki rodbine posvečali trgovanju, njihovi trgovski stiki so segali tudi v Ljubljano. Več jih je bilo javnih notarjev. Že od poznega srednjega veka so bili posebno dejavni v tržaškem političnem življenju. Pripadniki rodbine so opravljali sodne, upravne, vojaške in diplomatske naloge za mesto Trst (bili so rektorji, vicedomi, sodniki ipd.), kasneje tudi v službi Habsburžanov. Najkasneje konec 14. stoletja (1392) so imeli od tržaške škofije v fevdu Ricmanje (San Giuseppe della Chiusa).

Tržaški zgodovinopisec Ireneo della Croce je kot prvega pripadnika rodbine, dejavnega v Trstu že 1200, omenil Petra, sina nekega Danijela. V dokumentu, v katerem je beneški dož Enrico Dandolo 1202 od Trsta zahteval prisego zvestobe, je navedenih več sto tržaških meščanov, a med njimi ni naveden noben Bonomo. Petrov vnuk Ivan Anton naj bi preminil v spopadih, s katerimi so se oglejski patriarh, goriški grofje, Milje in Trst zoperstavljali Benetkam (1283‒1291).

Sredi 15. stoletja se je rodbina razdelila na več glavnih vej, ki so izvirale iz sinov Franca (umrl v drugem desetletju 15. stoletja), imenovanega Corvo (vrana). Franc je bil vazal tržaškega škofa Henrika, ki mu je 1392 v fevd podelil Ricmanje. V letih 1365, 1390, 1391 in 1408 je bil Franc tudi mestni sodnik ter eden izmed avtorjev tržaškega statuta iz 1365. Leta 1370 je zastopal Trst pri pogajanjih z Beneško republiko. Njegovi sinovi so bili Ivan (1354‒1428), Rizzardo (1370‒1463), Bonomo (1380‒1457), Peter (1387‒1453) in Danijel (1398‒1459).

V 15. stoletju sta si bili v Trstu nasprotni dve politični frakciji. Pripadniki cesarske frakcije (Attilio Tamaro) oziroma capitanali (Pietro Kandler) so podpirali habsburško oblast in njenega predstavnika v mestu, tj. glavarja. Nasprotovali so jim statutari (Pietro Kandler), ki so ščitili mestne statute in mestno avtonomijo ter so bili bolj ali manj naklonjeni Beneški republiki. Pripadniki različnih vej rodbine so bili politično razdeljeni med obe frakciji, v okviru katerih so zasedali tudi vodstvene funkcije. Ivan Anton, sin zgoraj omenjenega Petra in oče kasnejšega tržaškega škofa, je v Trstu vodil cesarsko frakcijo in je opravljal funkcijo vicedoma. Avgusta 1468, torej v obdobju, ko so Habsburžani poskušali razširiti svojo oblast nad mestom, je prišlo do nemirov. Ivan Anton, ki je tedaj poveljeval mestnim četam, je bil ubit skupaj s še štirinajstimi drugimi vodji svoje frakcije. Njegovi otroci in žena so morali zapustili Trst. Krištofor, imenovan Rebecco (rojen malo pred 1430), sin Bonoma, pa je bil eden izmed vodij nasprotne frakcije. Krištofor je predlagal, da mestne ključe prevzamejo Benečani, zaradi česar je naletel na nasprotovanje v tržaškem mestnem svetu in se je bil prisiljen zateči v Koper. Osemnajstega julija 1469 je Krištofor s somišljeniki, ki so zagovarjali prehod Trsta pod beneško oblast, prevzel oblast v mestu in ga v začetku avgusta 1469 ponudil Benečanom, ki pa so ponudbo zavrnili. Potem ko je sredi avgusta 1469 cesar Friderik III. pridobil oblast nad mestom, se je Krištofor zatekel v Benetke. Družina Ivana Antona (tudi kasnejši škof Peter) se je tedaj vrnila v Trst.

Najbolj znan pripadnik rodbine je bil Peter Bonomo (1458‒1546), humanist, diplomat, tržaški škof, pokrovitelj Primoža Trubarja. Drugega aprila 1492 je cesar Friderik III. Petra, njegovega brata Franca in njunega strica Lovrenca (ok. 1427‒1505) imenoval za palatinske grofe in meščane vseh mest Cesarstva. Že pred tem (1491) je cesar Petru in Francu podelil nekaj solin v bližini Trsta. Franc je bil tudi humanist. Posvečal se je latinskemu, grškemu in hebrejskemu jeziku, poeziji in govorništvu. Dlje časa je živel v Augsburgu. Njun premožni stric Lovrenc se je ukvarjal s trgovino, večkrat je bil tudi tržaški rektor. V oporoki, sestavljeni februarja 1505, je določil sredstva za izgradnjo dveh kapel v Trstu.

Tudi nekateri drugi pripadniki rodbine so se odločili za duhovniški poklic, na primer Just (umrl 1491), komornik papeža Pavla II., in Lenart (rojen ok. 1468), doktor prava, ki je bil med drugim častni kanonik v Piranu in župnik na Igu pri Ljubljani. Bil je tudi dekan tržaške stolne cerkve. Pri sklenitvi njegove oporoke 7. marca 1526 v Trstu je bil prisoten tudi Primož Trubar. Ivan je bil 1575 prior univerze v Bologni. Precej pripadnikov rodbine se je posvečalo vojaškim ali diplomatskim nalogam v službi Habsburžanov. V 17. stoletju se je na primer Andrej kot vojaški poveljnik bojeval na Ogrskem proti Otomanom. Peter (umrl 1620) pa je bil odposlanec v Budimu, Beogradu in Carigradu. Bil je tudi tajnik Dvornega vojnega sveta. Boril se je pri Kaniži (1600‒1601).

Nikolaj (1535‒1598) se je 1575 iz Trsta preselil na Kranjsko, kjer je bil sprejet v deželne stanove. Bil je lastnik gradov Mengeš in Volčji Potok. Prav ta rodbina je dala v 17. stoletju zgraditi spodnji grad v Volčjem Potoku. Nikolaj je bil kranjski deželni vicedom (1578‒1591) in deželni upravnik (1595‒1598). Kranjski deželni upravitelj je bil tudi Ivan (1599). Kristofor (1563‒1630) pa naj bi bil na začetku 17. stoletja upravnik cesarske črede v Lipici, 1620 pa je že opravljal naloge enega izmed treh tržaških rektorjev. Tudi Ivan Franc Scipion (1630‒1691) je živel razpet med Trstom in Kranjsko. Bil je sprejet v kranjske deželne stanove (1668), večkrat je bil tudi tržaški rektor.

Ginevra, redovnica v benediktinskem samostanu v Trstu (z imenom Evfrazija), naj bi na začetku 17. stoletja sestavila spis o življenju tržaških svetnikov in svetnic. Ivan Andrej Bonomo Stetner (umrl 1797) je uredil tržaški mestni arhiv in napisal več razprav s področja tržaške in goriške zgodovine: Sopra l’origine degli antichi conti di Gorizia, Trst, 1785 (objavljeno tudi v Archeografo triestino, Trst, 1831, III, str. 339‒383); Sopra le monete de’ Vescovi di Trieste, Trst, 1788 (delo je izšlo pod psevdonimom Orniteo Lusanio) in Della giustizia de’ diritti austriaci carintiani sopra l’Istria, Archeografo triestino (Trst), 1831, III, str. 339‒383 (brez navedbe avtorja). Jožef (1768‒1850) pa se je odlikoval na vojaškem področju. V službi Habsburžanov se je boril na različnih evropskih bojiščih in dosegel čin feldcojgmojstra (generala topništva).

Po podatki Pietra Kandlerja naj bi v Trstu rodbina izumrla 1862.

Viri in Literatura

• Biblioteca Civica di Trieste, Archivio Diplomatico, BCT-AD, 12 A 6/2, Pietro Cancellieri: Cronica di Trieste 1445‒1544 (brandello); BCT-AD, ms. 1/1 B4, Luigi Jenner: Saggio di Memorie delle Vite degl’Uomini illustri di Trieste dal secolo XIII sino al secolo XVII compilato sopra originali d’archivij privati e pubblici, 1‒2.
• Jacopo CAVALLI, Commercio e vita privata di Trieste nel 1400, Trieste 1910.
• Codice Diplomatico Istriano, 2‒5, S. l. 2003.
• Ireneo della CROCE, Historia Antica, e Moderna, Sacra, e Profana della città di Trieste, Venetia 1698.
• Fabio CUSIN, Venti secoli di bora sul Carso e sul Golfo, Trieste 1952.
• Stefano DI BRAZZANO, Pietro Bonomo (1485‒1546): Diplomatico, umanista e vescovo di Trieste. La vita e l’opera letteraria. Introduzione di Pietro Zovatto, Trieste 2005.
• Anton KACIN, Bonomo (tudi Bonhomo), Primorski slovenski biografski leksikon, 2. sn., Gorica 1975, str. 101‒103.
• Pietro KANDLER, Storia del consiglio dei patrizi di Trieste dall’anno 1382 all’anno 1809 con documenti, Trieste 1973.
• Franc KIDRIČ, Peter Bonomo. Slovenski bijografski leksikon, 1. zv., Izidor Cankar et al. (ur.), Ljubljana 1925, str. 53‒54.
• Vanja KOČEVAR, Patent nadvojvode Ferdinanda o dokončnem izgonu predikantov in odpravi protestantskega bogoslužja v notranjeavstrijskih deželah iz leta 1599, Arhivi 37/1, 2014, str. 31‒64.
• Jakob LÖWENTHAL, Geschichte der Stadt Triest, 1, Triest 1857.
• Albert MAJDER, Pietro Bonomo, tržaški škof in humanist (1485‒1546), Primorska srečanja, 188, 1996, str. 824‒825.
• Pavle MERKÙ, Osebna imena v družini Bonomo, Družbena in kulturna podoba slovenske reformacije, Ljubljana 1986.
• Gerhard RILL, Pietro Bonomo, Dizionario biografico degli italiani, XII, Roma 1970, str. 341‒346.
• Ludwig SCHIVIZ VON SCHIVIZHOFFEN, Der Adel in den Matriken des Herzogtums Krain, Görz 1905.
• Vincenzo SCUSSA, Storia cronografica di Trieste dalla sua origine sino all’anno 1695: Cogli Annali dal 1695 al 1848 del procuratore civico cav. Pietro dott. Kandler, Trieste 1863.
• Pietro STANCOVICH, Biografie degli uomini distinti dell’Istria, III, Trieste 1829.
• Attilio TAMARO, Storia di Trieste, Trieste 1974.
• Johann Weichard VALVASOR, Die Ehre deß Hertzogthums Crain, III, Laybach 1689.
• Baccio ZILIOTTO, La cultura letteraria di Trieste e dell’Istria, I, Trieste 1913.
• Lovro ŽVAB, Crtica o Primoži Trubarji, Ljubljanski zvon, 4/1, 1884, str. 41‒45.
• Constantin von WURZBACH, Biographisches Lexikon des Kaiserthums Oesterreich, 2, Wien 1857.

 

Neva Makuc (5. 12. 2019)

Galerija