Skupina OHO

Začetki umetniške skupine oziroma gibanja OHO segajo v leto 1963, ko so takrat še dijaki kranjske gimnazije – Marjan Ciglič (1944–), Iztok Geister (1945–) in Marko Pogačnik (1944–), pripravili šolsko glasilo Plamenica, uradno ustanovno leto pa je leto 1966, ko sta Geister in Pogačnik v glasilu Tribuna objavila Manifest. Skupina, ki je ime dobila po geslu na ščitnem ovitku likovno-literarne mape, v slovenski likovni umetnosti velja za najpomembnejšo neoavantgardno konceptualistično umetniško skupino.

Delovanje skupine OHO lahko razdelimo na tri razdobja. V prvi fazi, med letoma 1966 in 1968, je bilo gibanje radikalno in provokativno. OHO je povezoval mlado generacijo literatov, filmskih ustvarjalcev, likovnih umetnikov ter teoretikov (kritikov in filozofov). Sodelavci gibanja Tomaž Brejc (1946–), Matjaž Hanžek (1949–), Aleš Kermauner (1946–1966), Vojin Kovač – Chubby (1949–1985), Lado Kralj (1938–), Naško Križnar (1943–), Rastko Močnik (1944–), Braco Rotar (1942–), Andraž Šalamun (1947–), Tomaž Šalamun (1941–2014), Rudi Šeligo (1935–2004), Marko Švabič (1949–1993), Franci Zagoričnik (1933–1997) in Slavoj Žižek (1949–) so javnost s svojimi pogledi seznanjali preko revij Problemi in Tribuna ter posebnih ohojevskih številk, ki sta jih reviji izdajali.

Osnovna ideja prve faze je bil reizem (lat. res = stvar), kar se je v umetnosti skupine OHO kazalo kot zavračanje antropocentričnega gledanja na svet, ki je sestavljen iz raznovrstnih, vendar enakovrednih objektov, in težnja po novem, bolj demokratičnem odnosu do sveta. V skladu s tem so bila njihova dela »artikli« – predmeti vsakdanje potrošnje, ki so se navezovali na popart, na javnih mestih so izvajali tudi hepeninge in akcije. Dela so izdelovali z uporabo brezosebnih, serijskih postopkov, kot sta odlivanje, odtiskovanje ipd., in jih urejali z matematičnimi in logičnimi programi ali z uporabo naključij in igre. Med hepeningi, ki so jih izvedli, je bila najbolj znana živa skulptura Triglav avtorjev Milenka Matanovića (1947–), Davida Neza (1949–) in Draga Dellabernardine (1948–2018). Umetniki so se v ljubljanskem parku Zvezda postavili drug ob drugega in svoja telesa odeli z draperijo, iz katere so štrlele zgolj njihove glave. Z dejanjem so na ironičen način interpretirali osrednji simbol slovenstva.

Naslednjo fazo gibanja OHO označujeta letnici 1969 in 1970, ko je skupino sestavljalo manj ustvarjalcev, in sicer Marko Pogačnik, Milenko Matanović, David Nez, Andraž Šalamun in Tomaž Šalamun. V okviru razstav Pradedje (Galerija suvremene umjetnosti, Zagreb) in Atelje ’69 (Moderna galerija, Ljubljana) so umetniki prvi na jugoslovanskih tleh uresničevali načela arte povera, t. i. siromašne umetnosti, in razstavljali predmete, ki veljajo za malovredne, vsakdanje, navadne, kot so kopica sena, koruzno ličkanje, opeka, zemlja ipd. Izhajali so iz aktualnih avantgardnih umetnostnih pojavov v mednarodnem prostoru. Njihovo delovanje je zajemalo področje performansa, bodyarta in landarta. S slednjim so začeli leta 1969, ko se je njihovo delovanje preselilo v naravo, kjer so v svoji različici landarta posebno pozornost namenili reizmu in ekološki ozaveščenosti.

Projekti skupine OHO so bili v zadnji fazi (1970–1971) že v celoti konceptualni, ohranila se je zgolj dokumentacija v obliki fotografij, shem in diagramov. OHO so sestavljali le še štirje člani (M. Matanović, D. Nez, M. Pogačnik, A. Šalamun), ki so tvorili neločljivo povezano življenjsko celico. Od izvedenih projektov izstopajo Projekt telepatske komunikacije (člani so medsebojno komunicirali z različnih celin) in konceptualni projekti v dolini Zarice pri Drulovki blizu Kranja. Obdobje transcendentalnega konceptualizma zaznamuje konec njihovega delovanja.

Po razstavi konceptualne umetnosti Information Show, s katero se je skupina OHO leta 1970 predstavila v Muzeju moderne umetnosti (MoMA) v New Yorku, člani niso več razstavljali. Skupaj z družinami in prijatelji so se naselili na kmetiji v Šempasu v Vipavski dolini ter oblikovali skupnost, ki so jo poimenovali Družina v Šempasu (1971–1979), kar predstavlja tudi sklepno dejanje skupine OHO.

 

Viri in Literatura

• Irwin: svoji k svojim, Mala galerija, Moderna galerija, Ljubljana 2006.
• Brane KOVIČ, OHO, Enciklopedija Slovenije, 8, Nos–Pli, Ljubljana 1994, str. 104.
• OHO: 1966–1971, Ljubljana 1978.
• OHO: na uho, v oko, Bežigrajska galerija 1 in 2, Ljubljana: Mestna galerija, 2005.
• Retrospektiva: 1. 2. – 13. 3. 1994, Moderna galerija, Ljubljana 1994.
• Retrospektiva: 1. februar – 13. marec 1994, Moderna galerija, Ljubljana 2007.
• Miško ŠUVAKOVIĆ, Skrite zgodovine skupine OHO, Ljubljana 2009.

 

• Manca Nečimer, Pojmovnik slovenske umetnosti 1945–2005, http://www.pojmovnik.si/koncept/oho/ (marec 2020).

Manuela Dajnko (17. 3. 2020)

 

Galerija